Kaj to sploh pomeni? Po domače bi lahko rekli, kako visoko zveni harmonika. Namreč obstajajo različne uglasitve harmonik. Če se naučiš igranja na eno uglasitev boš lahko brez težav identično igral tudi na drugačno uglasitev, le zvok bo drugačen, bodisi višji ali nižji.

Najbolj pogosta uglasitev klasične trivrstne diatonične harmonike je C-F-B, le-teh je cca 80% vseh diatoničnih harmonik. Je najbolj priljubljena predvsem pri učenju, saj ima najbolj nevtralno višino tona, torej ni prenizka in ne previsoka. V primeru da igra več harmonik hkrati je ključno to, da imajo vsi isto uglasitev, v nasprotnem primeru se bodo harmonike »teple« med seboj. Verjemite mi, vsekakor ni prijetno za ušesa. 😉

Druga najbolj priljubljena uglasitev je B-ES-AS. Le-ta zveni en ton nižje od C-F-B in je odlična in zelo priljubljena predvsem pri moškem petju.

Poznamo še veliko drugih uglasitev, ki jih uporabljajo predvsem ansambli. To lahko vidite na odrih, ko imajo harmonikarji 3,4 ali več harmonik in jih med posameznimi skladbami menjajo. To ni zato, ker bi se harmonike pregrevale ali pa se harmonikarju zdi lepša drugačna barva harmonike…ampak zato, ker je določena uglasitev najbolj primerna za določeno skladbo.

Na splošno si uglasitve diatoničnih harmonik sledijo po vrstnem redu od najnižje do najvišje:

ADG->BESAS->HEA->CFB->CISFISH->DGC

Obstajajo še tudi druge uglasitve, ki pa so zelo redke…