Ljudje smo si različni, zato tudi na različne načine dojemamo stvari hitreje. Sam prakticiram več načinov učenja, ki ga prilagodim posamezniku. Na ta način lahko največ izvlečem iz posameznika.

->IZOSTRENO UHO: Nekdo, ki dobro »sliši«, ima dober posluh in ritem…hja takšni so redki, takšni imajo velikokrat določeno predznanje. Glasbena šola, določeno znanje instrumentov, pevski zbori, plesne šole…vse to so aktivnosti, ki spodbujajo in izboljšajo sposobnosti posameznika na področju glasbe. Takšen posameznik se hitro uči skladbe po posluhu, ponavadi potrebuje pomoč samo pri določenih bolj kompleksnih prijemih/skladbah/zadevah.

->DOBRO VIZUALNO ZAZNAVANJE: takšni posamezniki imajo radi note, tablature (napisani prijemi za diatonično harmoniko) oziroma različne oblike zapisov, ki pomagajo pri igranju oziroma samem učenju. Ne počutijo se varne, če le teh nimajo pred seboj. Tudi če med igranjem ne sledijo zapisom, glavno da jih imajo pred seboj.

->DOBRI MATEMATIKI/ANALITIKI/LOGIKI: glasba je sestavljena iz različnih not, taktov, pavz…so različno dolge in vse se mora ujemati matematično. To znanje je lahko v veliko pomoč pri učenju. Primeri: oblikovanje določenih vzorcev znotraj skladbe, preslikave prijemov, pomnenje čim večjega zaporedja tonov…

Mogoče sem še kak način/pristop pozabil, kombinacija vseh teh lastnosti pa je recept za pravega muzikanta…aja pozabil sem še dodati, nič ti ne pomaga posluh in talent, če ni VAJE VAJE VAJE!!! 😉

Kaj to sploh pomeni? Po domače bi lahko rekli, kako visoko zveni harmonika. Namreč obstajajo različne uglasitve harmonik. Če se naučiš igranja na eno uglasitev boš lahko brez težav identično igral tudi na drugačno uglasitev, le zvok bo drugačen, bodisi višji ali nižji.

Najbolj pogosta uglasitev klasične trivrstne diatonične harmonike je C-F-B, le-teh je cca 80% vseh diatoničnih harmonik. Je najbolj priljubljena predvsem pri učenju, saj ima najbolj nevtralno višino tona, torej ni prenizka in ne previsoka. V primeru da igra več harmonik hkrati je ključno to, da imajo vsi isto uglasitev, v nasprotnem primeru se bodo harmonike »teple« med seboj. Verjemite mi, vsekakor ni prijetno za ušesa. 😉

Druga najbolj priljubljena uglasitev je B-ES-AS. Le-ta zveni en ton nižje od C-F-B in je odlična in zelo priljubljena predvsem pri moškem petju.

Poznamo še veliko drugih uglasitev, ki jih uporabljajo predvsem ansambli. To lahko vidite na odrih, ko imajo harmonikarji 3,4 ali več harmonik in jih med posameznimi skladbami menjajo. To ni zato, ker bi se harmonike pregrevale ali pa se harmonikarju zdi lepša drugačna barva harmonike…ampak zato, ker je določena uglasitev najbolj primerna za določeno skladbo.

Na splošno si uglasitve diatoničnih harmonik sledijo po vrstnem redu od najnižje do najvišje:

ADG->BESAS->HEA->CFB->CISFISH->DGC

Obstajajo še tudi druge uglasitve, ki pa so zelo redke…

Pri nakupu diatonične harmonike morate biti pozorni na velikost harmonike, da bo primerna za vas.

Velikost se da preprosto izmeriti z navadnim metrom in sicer se izmeri višina meha pri harmoniki (glej sliko na enem izmed prejšnjih prispevkov). Gre za zelo pomemben faktor predvsem pri otrocih.

Najmanjše diatonične harmonike merijo v višino 26-27cm (manjše od teh se ne priporoča, saj je meh premajhen in si zelo omejen z igranjem). Le te so primerne za otroke starosti od 4-7 let, lahko pa tudi dlje.

Naslednja višina je ponavadi 30-32 cm, primerna za starost 6-12 let, lahko pa tudi dlje.

Najbolj pogosta odrasla diatonična harmonika je velikosti 38cm, izjemoma tudi 40-42cm. Otroci lahko z odraslo harmoniko začnejo normalno igrati od približno 12 leta starosti (odvisno od višine in moči otroka).

Če se otrok začne učiti pri recimo 9-10 letih, je smiselno za začetek imeti prehodno višino (32-36cm), tako bo lažja za igrati in posledično lažja za učiti.

Pri meni si lahko (odvisno od trenutnih zalog) izposodite (ali odkupite) različne velikosti diatoničnih harmonik, seveda pa sem vam na voljo tudi v primeru kakšnih dilem oz. vprašanj.